Pridobivanje in predelovanje železa je bilo zaradi velikih potreb donosna dejavnost, ki se je začela hitreje razvijati v 15. st. Topilnice železa so imenovali fužine in so, skupaj s predelovalnicami železa, predstavljale zametke sodobnega železarstva. V 16. st. so uvedli tehnično izboljšane visoke talilne peči – plavže. Za kurivo so potrebovali veliko oglja, ki so ga kuhali iz lesa. Za takratne razmere so zadostovale tudi skromnejše zaloge železove rude, predvsem na Gorenjskem in v kraških globelih dinarskega sveta. Ker so za pogon mehov in kladiv začeli uporabljati vodno silo, so fužine prestavili k tekočim vodam.
Fužinarstvo je bila strateško pomembna dejavnost, ki so jo neprestano širili in izpopolnjevali.
Žeblji so bili ena izmed najpomembnejših skupin izdelkov. Izdelovali so jih v žebljarski kovačnici – vigenjcu.
Fužina pri Tržiču 
Zoisova fužina v Bohinju 
Rudnik železa v Mislinji 
Kuhanje oglja 
Plavž v Auerspergovi fužini v Dvoru ob Krki