Rudnik živega srebra v Idriji je bil eden najpomembnejših gospodarskih obratov na Slovenskem. Sredi 16. st. so iznašli postopek, kako s pomočjo živega srebra ločevati zlato in srebro iz zlato-srebrove rude. Nova metoda pridobivanja žlahtnih kovin je povečala povpraševanje po surovini. Zaradi pomembnosti je že leta 1575 rudnik v celoti prišel v last habsburške državne uprave, ki je bila lastnica vse do 1918.
Legenda pravi, da je kmet Škafar leta 1490 na območju Idrije odkril samorodno živo srebro. Medtem ko je nalival vodo v škaf, se je nekaj zasvetilo v vodi. Hotel je premakniti škaf, a je bil tako težak, da ga ni mogel premakniti. Ko se je razširila novica o najdbi živega srebra, so tja najprej prispeli rudarji iz Furlanije in nemških dežel.
Odkritje živega srebra je prispevalo k nastanku in razvoju Idrije. Rudo so začeli kopati konec 15. stoletja. Do leta 1508 rudarji niso našli bogatih rudnih nahajališč; tega leta pa so v Antonijevemu rovu odkrili izdatne rudne žile.
Antonijev rov – Ob koncu 17. stoletja je v rudniku delalo okoli 300 rudarjev, dejavnost pa je zaposlovala množice drugih delavcev – drvarje, oglarje, predelovalce rude, lončarje, tovornike in prevoznike, cestarje, trgovce, šolnike, inženirje, geologe idr.
V 18. st. je Idrija s 3600 prebivalci postala drugo največje naselje na Kranjskem. Podjetje je takrat zaposlovalo že 1350 delavcev, ki so pridobili do 700 t Hg na leto. Idrijsko živo srebro je takrat prispevalo kar 5 % celotnega proračuna dunajskega dvora.
Da bi si lastniki zagotovili čim večji izkop, so v 18. st. Habsburžani vpeljali zdravstveno in socialno varstvo idrijskih rudarjev. Kronične zastrupitve z živosrebrnimi hlapi so močno zmanjševale delovno storilnost. Zdravnika v Idriji, Antonio Scopoli in Balthasar Hacquet, sta temeljito opisala kronične zastrupitve z živim srebrom in navedla ukrepe. Prav vsi rudarji so zaradi strupenih snovi zboleli, na delovnem mestu pa so zdržali samo nekaj let. Delavnik so jim skrajšali na 8 ur in predpisali zaščitno opremo.
Klavže so visoke rečne pregrade, zgrajene na Idrijci in okoliških potokih, za zbiranje vode in občasno plavljenje lesa do Idrije. So eden izmed najpomembnejših tehniških spomenikov pri nas. Danes je Idrija uvrščena v Unescovo svetovno dediščino.
Rudnik je bil za španskim Almadenom drugi največji proizvajalec živega srebra na svetu. Oba so zaprli zaradi padca svetovnih cen živega srebra – cena za 34 kg težko jeklenko Hg se je z 800 dolarjev spustila na 82 dolarjev. Zadnje kapljice Hg so v Idriji pridobili 7. 11. 1995. V Idriji so v času obratovanja rudnika pridobili 107.000 t Hg, kar predstavlja 13 % svetovne proizvodnje.
Danes je prehodnih še približno 5 km rovov do globine 122 metrov. Podzemlje trenutno vzdržuje 7 delavcev, ki dnevno izčrpajo 2400 m3 vode in skrbijo, da so premiki na površini minimalni. Vedno bo treba preprečevati dostop vodi do nestabilnih tal, saj bi se v nasprotnem mesto preprosto pogreznilo samo vase.