“Samo od izobraženega človeka lahko pričakuješ napredek!” (Marija Terezija, 1774)
V novem redu je izobraženost postajala pogoj za napredek države. Šolski sistem in učno snov so želeli prilagoditi potrebam gospodarstva. Jezuiti so v času protireformacije vodili večino srednjih in visokih šol v katoliških državah, osnovno šolo so prepuščali nižji duhovščini. Po razpustitvi jezuitov, so decembra 1774 podržavili šolstvo in uvedli splošno šolsko obveznost.
- Cerkvi so odvzeli šolstvo in uvedli državne šole (okoli 160 nižjih šol, 8000 učencev).
- Vrste osnovnih šol: preproste enorazredne šole na podeželju ter zahtevnejše šole v mestih, ki so omogočale nadaljevanje šolanja.
- Osnovno šolstvo je bilo obvezno za vse od 6. do 12. leta starosti.
- Uveljavilo se je prepričanje, da je široko osnovno izobraževanje možno le v domačem jeziku. Učni jezik je bila nemščina, v nižji razredih pa materni jeziki.
Glavna šola 
Inšpekcija, 1787 
Trivialka
Vrste “osnovnih” šol: trivialke – preproste enorazredne šole na podeželju z osnovnim učnim programom branja, pisanja in računanja, glavne šole – večrazredne šole v mestih z bolj obsežnim osvajanjem stvarnega in jezikovnega (latinščini so dodali še nemščino) znanja in normalke – šole v glavnih deželnih mestih s poglobljenim programom in dodatnimi pedagoškimi programi za izobraževanje učiteljev.
Reforma gimnazije ni doživela tako temeljitega posega kot osnovno šolstvo. Latinščina je ostala osrednji predmet, posodobljeni pa so bili še naravoslovje, zemljepis, matematika in zgodovina. Univerze na Slovenskem ni bilo; uveljavil se je "poluniverzitetni" študij na liceju - najvišji znanstveni in pedagoški ustanovi na slovenskih tleh.
Na podeželju je pouk potekal v maternem jeziku, v mestih in trgih pa se je uveljavila nemščina. Učbeniki so bili redkost. V slovenščini so začeli tiskati tudi šolske knjige, večina učbenikov za začetno učenje branja in pisanja pa je bilo dvojezičnih.
Blaž Kumerdej (1738-1805) je bil ravnatelj ljubljanske normalke. Kot član deželne šolske komisije je izdelal načrt za organizacijo osnovnih šol na Slovenskem, v katerem je zagovarjal uporabo maternega jezika.
Zaradi odnosa večine ljudi do znanja, dela na kmetijah, neurejenega državnega financiranja, slabo plačanih učiteljev (oproščeni pa so bili vojaščine) in uvedbe šolnine, so otroci neredno obiskovali šolo; Jožef II. je za izostajanje predpisal kazni. Kljub vsem problemom je med mladino pismenost naraščala in je v nekaj desetletjih presegla 1/10 desetino prebivalstva.
"Šolske bukve so pisane v jezikih dežel - torej se deca prek Drave učijo različne slovenščine od tistih prek Save" (Jernej Kopitar, avtor prve slovenske znanstvene slovnice).