Vodni promet je na vseh naših večjih rekah potekal že v času antike. Zaradi razvoja trgovine ter povečanja proizvodnje in povpraševanja se je razvijalo tudi splavarstvo (Savinja, Drava), čolnarstvo (Sava) in brodarstvo – predvsem na prehodih čez reke do izgradnje mostov.
Splavarjenje je bilo moško, dobro plačano in težaško delo. Mnogi splavarji so si po letih dela lahko prislužili majhno posestvo. Najbolj znani so bili savinjski in dravski flosarji, ki so blago splavarili do Beograda. Z vmesnimi postanki in počitki so za pot potrebovali 6 dni.
Največji – do 70m dolžine 
Povezani splavi v “rajžo” 
Savinjski flosarji na Polulah v Celju med obema vojnama
Prevažali so hlodovino in polizdelke iz vseh vrst lesa (deske, letve, strešne letve, okenske in vratne okvire), čreslovino (snov za strojenje kož), vinogradniško kolje, skodle, volno, oglje, apno (“žgani apnenec”) in druge surovine. Na velike splave so naložili tudi do 15 klafter (60 m3) lesa.
V enem dnevu so trije vezači zvezali 3 splave, največkrat z brezovimi trtami ali vrbovimi vejami. Flose so na umirjenih delih rek povezali v “rajže”, velikost naveze pa je bila odvisna od vremenskih razmer, tovora in izkušenosti flosarjev – vodje rajže, splavarskega mojstra ali krmaniža ter prednjega in zadnjega veslača. Na cilju so prodali razvezane splave in blago, pobrali orodje ter se vrnili domov.
Zaslužek - Dobiček te dejavnosti so sredi 19. st. cenili na 6600 goldinarjev, s šestino dobička pa so poravnali stroške za vožnjo. V tem času je vrednost splava s kurivom znašala do 80 goldinarjev, z apnom 220 gld, s čreslovino 400 gld. Dnevni povprečni zaslužek tesarja je znašal 0,85 goldinarja, dninarja - najetega kmetijskega delavca 0,90 gld, krojača 10 gld, učitelja 14 gld, šefa železniške postaje 17 gld. Služkinja je v 1 mesecu zaslužila toliko kot splavar v 1 dnevu. En bokal vina (1,5 l) je stal 0,36 gld, hleb kruha 0,12 gld (12 krajcarjev). Najsposobnejši krmaniži so splavili tudi 400 splavov letno.
Brodarstvo – Reke so ljudem že od nekdaj predstavljale naravne prepreke. V naseljih, kjer ni bilo mostov, so za njihovo prečkanje pogosto uporabljali brodove – splave, čolne ali povezane čolne za prevoz ljudi, živali in tovora čez vodo. Brodove so uporabljali še po drugi svetovni vojni, dokler niso zgradili mostov.
Čolnarstvo – Valvasor je že konec 17. st. zapisal: “Reki Ljubljanica in Sava nosita veliko čolnov, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi čolni. Delo so opravljali čolnarji, ki so ga porivali z drogovi, da ne bi nasedli na obrežje. Ko je čoln vozil proti toku, so ga vlekli ljudje ali vprežne živali.”