Rokovnjaštvo je bila oblika razbojništva v 18. in 19. stoletju. Rokovnjači, največkrat vojaški begunci, pobegli zaporniki, tatovi in roparji, so živeli v urejeni skupnosti v gozdovih, zapuščenih objektih in na drugih odročnih krajih. Preživljali so se z ropanjem. Za zaščito trgovskih poti je oblast postavila opazovalnice – “ravbarkomande”, prevoznike pa je velikokrat spremljalo oboroženo spremstvo. Sredi 19. st. so uvedli orožništvo, ki je uspešneje uvajalo red in zagotavljalo varnost.

"Rokovnjač je prišel v hišo z velikansko gorjačo v roki, s kakoršno je bil vsakdo oborožen. Zaloputnil je za seboj vežna ali sobna vrata in se vstopil pred nje. Potem je potrkal s palico ob tla (to je bila prošnja) in molčal, kakor mutec. Gospodar ali gospodinja sta morala takoj vprašati, česa danes najbolj želi. Kar je zahteval, to je moral dobiti, sicer se dajalcem ni godilo dobro... Previden človek se pač ni dalje upiral, videč, da se z volom ni zdravo bosti. Kdor pa se je le še obotavljal, občutil je težo gorjače rokovnjaške... Ako pa rokovnjač ni dobil tega, kar je zahteval, pometal je vse po kotih, razbijal in preklinjal,  dokler mu ni prišla prava reč v roke..."  (Benkovič, 1890)

• 

• 

•